V mesecu maju smo v Zasebnem vrtcu Mali grof v okviru projekta ŽIVIMO Z GIBANJEM, izvajali pestro ponudbo športnih in rekreativnih dejavnosti za otroke.
K sodelovanju smo povabili Zavod za šport, Gimnastično zvezo Slovenije, Plezalni klub SK, Konjiško atletsko šolo, Nogometni klub SK, Tenis klub SK, Karate klub, OŠ Ob Dravinji, OŠ Pod goro ter Vrtec Anice Černejeve iz Celja.
V dopoldanskem času so trenerji športnih panog otrokom predstavili svojo športno dejavnost, ponudili vaje za razvijanje gibalnih spretnosti ter pripravili različne poligone, ki so jih otroci skozi igro spretno uporabili.
Zaključno srečanje se je odvijalo v soboto, 22. maja 2010, v parku pod Trebnikom. V želji, da park obudimo in mu vrnemo namembnost, nam je uspelo povezati štiri generacije: otroke, mladince, starše ter stare starše in jim ponuditi možnost kvalitetnega preživljanja časa ob naravnih igralih.
K sodelovanju smo povabili Konjiške skavte ter Mladinski center Dravinjske doline.
Kaj pa je bilo najbolj všeč otrokom?
Otrokom nam je bilo všeč vse po vrsti, morda je bilo najbolj razburljivo plezanje po alpinistični steni, seveda pod budnimi očmi plezalca Pevčija in Marka: „Kakšni črički,“ sta nas veselo poimenovala.
Izredno zabaven je bil vaditelj gimnastike Sandi, ki je hodil po rokah, se v zraku obračal v saltah in nam kazal smešne vaje. Najboljše je bilo skakanje po trampolinu, skok v globino ter zavijanje palačink po klancu navzdol.
Tudi nogomet je bil izziv. Trener Andrej nam je pripravil poligon, po katerem smo skušali voditi žogo, a nam je porednica ves čas uhajala. Namesto da bi se jezili, smo se raje smejali.
Tudi teniški loparji so se nam priljubili, le dosti lažje je bilo z njimi odbijati balone kot rumene žogice. Trenerja Božo in Zmago sta nam zagotovila, da smo že skoraj pravi tenisači.
Na atletskem stadionu pri OŠ Ob Dravinji, smo se srečali z otroci iz celjskega vrtca ter skupaj z njimi spoznavali atletiko: pretekli smo 60 m, metali žogice, skakali v daljino ter ugotovili, da se v njihovem peskovniku da izdelovati odlične tortice in potičke. Naše dosežke so merili g. Noner, trener Andrej in naša Klemen in Tomaž ter vse rezultate zabeležili na športni karton. Da ne boste mislili, da je športnik biti kar tako!
Karate smo opazovali s strahospoštovanjem...bel kimono, črni pas, kate in japonsko štetje do deset. V zahvalo za karate „ples“ smo Marku ter Anžetu odplesali male zmajčke.
V soboto smo pripeljali svoje starše ter babice in dedke v park pod Trebnikom. Tam nas je že čakala visoka pagoda, da jo preplezamo. Leteli smo z „orlom“ ter kot opice plezali po vrveh. Sprehodili smo se po palčkovih mostovih, se gugali na lesenih gugalnicah in preizkusili hodulje. Izdelovali smo čupavčke iz žagovine, ki jim bodo zrasli lasje, ko jih bomo zalili. Naredili smo si čisto pravi lok in streljali v tarčo kot Robin Hood. S skavti smo si nad ognjem spekli jabolka, se posladkali ter počivali v šotoru. Povrhu vsega nas je zabaval še glasbeni rap duet Same žvadi ter žongler Matjaž iz Ptuja.
Cel teden smo migali in uživali.
„Tako majhni, pa že taki športniki,“ so rekli trenerji in nam obljubili, da se prihodnje leto ponovno vidimo.
Članek napisala
Mateja Špec, dipl. vzg.